Neodvisno novinarstvo? Javni interes? Najvišji poklicni standardi?

Eno so zaklinjanja na svojo lastno poklicno čudovitost, vrhunskost, resnicoljubnost, nepogrešljivost, poštenost, objektivnost, uravnoteženost, profesionalnost, opravljanje poslanstva itn. Empirično preverjanje pa zelo pogosto pokaže precej drugačno sliko. Poglejmo enega svežega, pravzaprav šopek njih, vse v javnem interesu, za mesečne prispevke gospodinjstev in za narodov blagor.

TV Slovenija je na dan norcev, 1. aprila, v prvem dnevniku objavila dvominutni prispevek Edija Mavsarja o napovedani gradnji hotelskega kompleksa v Izoli.

Novica je bila tako pomembna, da so jo pod silno optimističnim naslovom »Izolo bo popestril nov hotelski kompleks« povzeli tudi na MMC, seveda z vgradnjo televizijskega prispevka. Ta objava je prava podoba izobilja, ki so nam ga prinesli demokracija, kapitalizem in tehnični napredek. Ponuja namreč branje in ogled TV prispevka. Hkrati, a lepo po vrsti: najprej naslov in podnaslov, potem vdelan video, pod njim pa še preostanek »novice«, ki je povzetek TV prispevka. Berite, glejte in berite.

Zakaj so v uredništvu MMC to zadevo, ki ima ta hip izrazito gospodarsko-političen značaj, uvrstili v rubriko »zabava in slog – ture avanture«, je vprašanje za medijske mandarinke in mandarine vseh barv, ki silno radi razlagajo svoja mnenja o temperaturi, tlaku in/ali uravnoteženosti naših medijev.

Naj najprej opozorim, da je MMC šele 1. aprila objavil, kar je bilo 31. marca predvajano televizijsko poročilo o inscenaciji 30. marca, ko sta župan Izole in predstavnik novega lastnika predmetnega zemljišča uprizorila poseben performans za medije – še zlasti za televizijo. O domnevnem motivu malo kasneje.

Zadeva z zemljiščem pod izolsko bolnišnico je bila novica sredi marca, ko so mnogi mediji poročali, da naj bi Gorenjska banka po približno sedmih letih vendarle uspela prodati zemljišče, ki ga je dobila ob stečaju Merkurja. Plaz objav je sprožil članek 21. marca v Financah, dva dni kasneje je o tej zadevi poročala STA, po njej pa 24ur ter drugi – z izjemo javnega zavoda v javnem interesu!

Medtem ko so Finance očitno objavile nekaj osnovnih podatkov o sami transakciji, so se potrudili tudi v uredništvu Primorskih novic. Malo so prebrskali javno dostopne evidence in stare medijske objave (to ter te) in že 23. marca objavili malo bolj skeptičen (racionalen) članek kot STA in njeni odjemalci. Dva dni kasneje so ga dopolnili s še enim člankom o preteklosti velikopoteznega podjetnika. Medtem so se v javnem zavodu na ves glas prepirali o tem, kdo skrbi za boljši žurnalizem in kdo ga duši. Ljudje pravijo, da se je to precej poznalo v produkciji.

K pisanju Primorskih novic bi dodal še nekaj podrobnosti. Po javno dostopnih evidencah je imela družba Nordis investicije d.o.o. v letu 2020 enega zaposlenega, zadnja štiri znana leta pa je več kot polovico prihodkov dobila iz sektorja država od najemnin, predvsem ministrstva za pravosodje in CUDV Radovljica. Edini lastnik Nordisa je Robin Industrial Corporation, ki pa je škotski le po sedežu, pisarno s telefonsko številko pa ima v Londonu. Zakaj?

Bržkone zato, ker gre za pravno posebnost imenovano »Scottish limited partnership«. Tako se imenuje zakonita škotska zakonska vrzel, ki megli transparentnost pravnih oseb in (lahko) služi kot obvod britanskih predpisov o preprečevanju pranja denarja. Zato je v minulem desetletju navdušila razne mednarodne akterje, mnoge iz Ukrajine in Rusije, pa menda tudi tiste, ki so iz treh moldavskih bank namolzli skoraj milijardo. Odkar je leta 2017 treba prijaviti osebe s pomembnim deležem teh L.P.-jev, je njihova mamljivost precej upadla. Tistega leta je bil v register vpisan znaten lastniški delež Kozamernika v Robin Industrial Corporation L.P., čeprav je bilo “partnerstvo” ustanovljeno že pet let prej.

Mimogrede, na istem naslovu, kjer ima Robin Industrial Corporation L.P. svojo londonsko pisarno in dopisni naslov svojega prevladujočega če že ne edinega lastnika, je registrirana tudi firma Robin Imperia Limited. V obeh Robinih, škotskem in londonskem, ima državljan Slovenije Miha Kozamernik več kot 75-odstoten lastniški delež, zato je tudi v Ajpesovi evidenci dejanskih lastnikov Nordisa naveden prav Kozamernik – z več kot 75-odstotnim deležem.

V luči minulih poslovnih zgodb, v katerih se je Miha Kozamernik vedno znova znašel sredi poslov, ki so kazali znake izžemanja in pranja denarja iz javnih korit, ki so v primežu politike in klik, je zanimivo, s čim naj bi se po svoji preprosti spletni predstavitvi sodeč ukvarjalo njegovo škotsko omejeno partnerstvo: »Accessories for radio stations, Infrastructual projects, Telecommunication products, Lifting and handling, Height safety equipment«.

Po vsem, kar so o Kozamernikovem ozadju objavile Primorske novice v tednu po 21. marcu, bi človek pričakoval, da se bo mož pred izprašujočimi novinarji potuhnil in počakal, da se njihova zvedavost poleže. A ni bilo tako. Župan Izole, ki se je ravno takrat otepal dolge sence neke kalne zgodbe o prenočevanju ministrice in njenih otrok ter obdelavo KPK v zvezi z nekimi nepremičninami, ga je silno potreboval. Potreboval pa je tudi kooperativne, optimistične, lahkoverne, napol slepe in napol gluhe medije. Javne medije. V javnem interesu.

Zato je 30. marca Edi Mavsar za TV Slovenija posnel zgoraj omenjen lep prispevek o lepih obetih za lepo Izolo, kar so potem lepo poobjavili še na MMC. In STA je 30. marca objavila še en članek o hotelu na strehi in Kozamerniku v roki, ki ga je možno celega prebrati na N1. Brez vsake omembe senc preteklosti, ki so jih nekaj dni prej objavile Primorske novice.

In čeprav je iz novice STA razbrati, da je izolski župan svoje izjave o nedolžnosti in brezmadežnosti prenočevanja družine Pivec medijem podal ob javnem/medijskem srečanju s Kozamernikom, so javni mediji iz tega naredili dve novici, kot da bi šlo za dva ločena dogodka, dve ločeni medijski inscenaciji. Za povrh je STA županovo izjavo o nedolžnosti objavila dobre pol ure pred novico o ugotovitvah KPK, še večji časovni razmik pa je pri poobjavi vesti STA nastal na MMC RTVS (tu ter tu). Župan ima prvo besedo!

Ker ima nacionalni medijski gigant RTVS tudi svojo izpostavo (dvojezično, večmedijsko) na Obali, so le malo kasneje objavili še eno vestičko na isto temo, tokrat ne od STA ampak od novinarke Radia Koper. Zato je bila na MMC tudi novica o »hotelskem kompleksu po vzoru Bernardina« objavljena še enkrat 2. aprila, v interpretaciji Radia Koper. Tako to gre v javnem zavodu, tudi ali še zlasti pod novo, bolj uravnoteženo pirkovo metlo

Seveda bi se človek vprašal, kako ob množici kadrov nacionalnega medijskega giganta RTVS, ki so se ukvarjali z »novico« o novem hotelskem kompleksu v Izoli ni bilo nikogar, ki bi kaj vprašal o domnevno kalnem poslovnem ozadju glavnega akterja. Ja, kaj pa mislite, RTVS ni tabloid, ki bi se ukvarjal s trači! To je ugledna medijska hiša z najboljšimi kadri in najvišjimi poklicnimi standardi, še zlasti zdaj, ko so jo malo uravnotežili.

Zato so kožo izolskega župana po dnevu norcev v javnem zavodu reševali tudi še v nedeljo 3. aprila z »novico« o brezplačnem prevzemu azbestnih odpadkov. Preberite uvodni del:

Izolski občinski svet je po izčrpni razpravi sprejel pravilnik o brezplačnem prevzemu azbestnih odpadkov. Z njim želi spodbuditi občane k odgovornemu in varnemu ravnanju z azbestom, ki prepogosto konča v naravi, namesto na urejenih odlagališčih.

Delaven je župan, zagnana je izolska občinska uprava, požrtvovalni so izolski občinski svetniki, da zasedajo in tako pomembne odločitve sprejemajo ob koncih tedna, morda celo v soboto zvečer, ko bi se lahko doma zabavali ob briškoli ali Kaj dogaja.

Hja, kaj pa če gre za še eno medijsko raco? Kaj pa, če je bila ta seja občinskega sveta z izčrpno razpravo in sprejetjem pravilnika že kdaj prej? Res, to je bilo na 22. redni seji, sklicani na 17. marec ob 16. uri. Na njej so med drugim sprejeli tudi odlok o azbestnih odpadkih, ki je bil objavljen 31. marca, veljati je začel 1. aprila, ko je občina objavila tudi posebno sporočilo za javnost o tem.

S to objavo za medije je zadeva prišla do neodvisnih novinarjev, ki so v javnem interesu lahko – v nedeljo 3. aprila, dva tedna po seji z izčrpno razpravo – objavili še eno pozitivno novico iz občine Izola. Ker pa so prebrali samo občinsko sporočilo oziroma občinsko predlogo neodvisnega članka v javnem interesu, seveda niso vedeli, da na spletnem mestu občine piše, da ta odlok velja le do 30. oktobra 2022. In tudi če bi kdo to opazil, bi v soboto ali nedeljo najbrž težko dobil uradno pojasnilo občine, kaj to pomeni, saj v osnutku in v uradni objavi časovna omejitev veljavnosti odloka ni nikjer omenjena.

posnetek zaslona

Vendar take malenkosti so popolnoma nepomembne, saj gre, ne pozabite, predvsem za reševanje lika in dela župana Izole, izključno v javnem interesu in po najvišjih poklicnih kriterijih. Če ne bi bilo tako, če bi šlo za članek o vzornem in vzorčnem primeru reševanja tegob z azbestom, bi z iskanjem ključne besede »azbest« na MMC najbrž našel še kakšno vest o tej nadlogi. Na primer o tem, kar so pred enim letom poročale Primorske novice o zbiranju azbesta v Komnu, pa januarja letos, da je piranska občina od maja do konca lanskega leta imela akcijo brezplačne oddaje azbestnih odpadkov in jih zbrala 35 ton. Ali vest o tem, da so s tako akcijo že januarja letos začeli v Kopru in bo trajala do konca oktobra oziroma do porabe za to namenjenih proračunskih sredstev. Primorske novice so objavile tudi novico o izolskem zbiranju azbesta – že 28. marca – in ker niso čakali na pomanjkljivo občinsko pičo za medije, so objavili tudi rok veljavnosti do 31. oktobra! Do 30. ali 31., to je zdaj vprašanje …

Ampak … časovno najbližja vsebinsko sorodna objava, ki jo iskalnik MMC ponudi za iskano besedo »azbest«, je iz januarja lani – o brezplačnem zbiranju azbestnih odpadkov v Kopru!

Si upa kdo stavit, da tudi v lanskem primeru ni šlo za novinarsko odkritje ali razkritje, ampak le za skrbno načrtovano občinsko občevanje v javnem interesu?

Branje: vedno nekaj novega

V Sobotni prilogi je portret novega avstrijskega kanclerja in med branjem, čeprav tihim, me v ušesih zmoti tale poved:

»Ti so leteli iz koalicije, a padla je tudi Kurzeva vlada, ki so ji izrekli nezaupnico.«

Delo

Kurzeva? Mar ni Kurzova? Ali je to samo pogovorno? Je novinar morda zaleporečil, ker Kurzov malce bolj spominja na kurcov? Pa vendar bi bilo nenavadno, če bi prekaljen novinarski maček iz še vedno vsaj malo uglednega medija vedel in znal manj kot en Bimbo …

Z uporabo znanstvene metode, ki dandanes slehernikom pomaga najti vse najgloblje resnice o dietah, svetovnih zarotah in, jasno, cepivih, ugotovim dvoje.

1. Jezikovna svetovalnica ZRS SAZU na Franu pravi, da ima novinar Dela povsem prav.

»Pravopisno pravilo v členu 791 pravi, da za govorjenim c j č ž š dž namesto -o- v končnici -om uporabljamo -e-, npr. stric – s stricem. Odgovor na vaše vprašanje je, da upoštevamo izgovarjavo, torej: Fritz – s Fritzem, Schulz – s Schulzem, enako je pri tvorbi svojilnega pridevnika Fritzev, Schulzev.«

Fran

2. Z uporabo modernega znanstvenega orodja sem lahko ugotovil tudi, da Bimbo nisem le jaz, ampak je še kar nekaj podobnih. Akademski Fran namreč (praviloma) pojasni in razjasni jezikovne pravilnosti. Populistični gugelj pa lahko išče in tudi najde podobne bimboizme. Tako mi je razkril , da nas je, kurzovsko zablodelih, tudi iz pomembnih hiš skoraj dovolj za lasten mehurček.

»… v uradu kanclerja Sebastiana Kurza in na finančnem ministrstvu danes ugiba o morebitnem padcu Kurzove vlade.«

STA

»Schulzova stališča o reformi EU so tudi zelo podobna Macronovim.«

Delo

»Kvečjemu bi morebitna zmaga Schulzove SPD pomenila rahlo bolj ‘evrsko-prijateljsko’ usmerjeno Nemčijo …«

Delo

»… pa naj je šlo za Garfielda, Schulzove Peanuts ali Dilberta Scotta Adamsa?«

MMC RTVS

Neveden že, sem pa vendarle v dokaj ugledni družbi!

Slepe pege, resnicoljubnost medijev itn.

Peter Jančič, danes provladni urednik danes provladnega Siola, tiste hčere državnega Telekoma, ki se je ni smelo prodati napačnemu kupcu za visoko ceno, se je najmanj dvakrat razburil nad slepimi pegami v še ne tako jasno provladni javni medijski hiši – RTVS. Izpoved ali spoved zdaj pokojnega partizana pred kamero TVS naj bi bila premalo promovirana, napol skrita očem kritične javnosti itn.

Nimam namena polemizirati o resničnosti navedb zdaj že pokojnega pričevalca, novinarskem stilu doktorja Jožeta Možine, tudi ne vleči na plano nedavnih hujših spodrsljajev urednika Siola Petra Jančiča v nesmiselnem boju z DNS zaradi neke popolnoma nesmiselne obtožbe. Sprenevedavost in nizke poklicne standarde z občasnimi nizkimi udarci namreč opažam na skoraj celem razponu med obema poloma slovenske medijske reprezentacije in konstrukcije resničnosti.

Opozoril bom le na to, kako hitro se pokažejo slepe pege v urednikovanju medija, ki so lahko načrtno politične, ali pa zgolj freudovski spodrsljaji »pravilno mislečih« v »uravnoteženem uredništvu«.

Poglejte samo primer Siolovih poobjav vesti STA o protestih v Rimu včeraj in preteklo soboto. Pred tednom dni je več tisoč ljudi v Rimu protestiralo proti omejevalnim ukrepom zaradi pandemije, proti uvedbi obveznega potrdila »green pass«. Med njimi je bilo tudi nekaj militantnih neofašistov, nekaj izgrednikov, nasilnežev in verjetno tudi drugačnih zblojencev.

Domnevam, da se je enačaj z zloglasnim torkovim protestom v Ljubljani ponujal sam od sebe (svojeglavi pohod, solzivec, vodni top, čeprav pri nas brez napadov na vladne in druge ustanove), in da so zaradi tega na Siolu za ilustracijo izbrali Reutersovo fotografijo policije in protestnikov v oblaku solzivca. Avtentičnost in harmoničnost s poročilom zagotovljeni.

Mimogrede: v sami vesti in v foto servisu STA ne najdem fotografij s teh protestov.

Medklic: Simpatična napaka v prvotnem naslovu, ki je kljub popravku še razvidna iz URLja, nam je malo v zabavo, malo pa v ugibanje, kdo je kriv za prvotni naslov »Na protestih … izbruhnili protesti« – Siol ali STA? Na obeh portalih je naslov zdaj smiseln.

Kakšen kontrast je v včerajšnji poobjavi vesti o protifašističnih protestih v Rimu, na katerih naj bi se po poročanju medijev zbralo več deset tisoč ljudi. Siol je tudi to opremil s fotografijo Reutersa, a ji je dal pripis »fotografija je simbolična«. Zakaj? Ker je na njej idilični prikaz koloseja v krasnem vremenu in z le nekaj sprehajalci v bližini. Ta podoba nekako ne gre skupaj z podpisom pod sliko: »Po poročanju medijev se je shoda udeležilo več kot 50 tisoč ljudi.«

Mimogrede: v sami vesti STA je fotografija, v foto servisu STA pa dve fotografiji s teh protestov.

Reuters ima svojo vest opremljeno s petimi fotografijami z včerajšnjega rimskega protesta proti fašizmu – z veliko več udeleženci in brez izgredov, solzivca in vodnega topa (tudi v kasnejši objavi z dodano sliko izpred enega tedna).

So v uredništvu Siol pod pravičniškim in uravnoteženim vodstvom brezmadežnega Petra Jančiča v enem tednu pozabili, kako se poišče relevantne fotografije nekega dogodka? So porabili mesečno kvoto za zakup domnevno dražjih aktualnih fotografij Reutersa in so prisiljeni uporabljati ceneno turistično motiviko? Mar uredniška politika zapoveduje izbiro sliko po metodi »solze ali idilika«?

Ali gre enostavno za to, da dežurnim urednikom močno zatrepeta roka, če jim podnjo pridejo fotografije z levičarsko ikonografijo, rdečo barvo ali raznobarvnostjo, sindikalno množičnostjo (močjo), spokojnim sožitjem med državno policijo in množico sredinsko-levičarskih protestnikov?

Le kdo bi to lahko vedel? Le kdo iz neločljive hčere državnega telekombinata bi to smel ali zmogel povedati?! Peter Jančič?

Najbolj mi je všeč tisti Reutersov posnetek, na katerem se odlično vidi transparent z napisom »UILTuCS – cepljeni že od 25. aprila 1945«. Dolga kratica pomeni italijansko zvezo delavcev v turizmu, trgovini in storitvah.

Pastorke mačehovskega urednikovanja

V zadnjih dveh dneh sem na Dnevnikovem spletišču naletel na primera, ki prav čudovito kažeta na mačehovski odnos dežurnih (spletnih) urednikov do novičarske robe, ki jo z minimalnim vložkom preprodajajo svojim odjemalcem.

Prvi prispevek je o razpisu Eko sklada za celovito prenovo večstanovanjskih stavb. Gre za novico STA, za katero se dežurnemu ali dežurni ni ljubilo niti toliko pobrskati po arhivu, da bi vstavil/a fotografijo večstanovanjske stavbe. Na sliki je namreč notranjost prenovljene Cukrarne!

Medklic: Vem, tudi Cukrarna je bila nekoč večstanovanjska, ampak to je tako kot bi za ilustracijo članka o lakoti v daljni deželi objavili sliko tamkajšnjega debeluha, ki je bil menda nekoč davno tudi sam lačen.

Drugi prispevek je o razpisu Eko sklada za celovito prenovo večstanovanjskih stavb. Gre za članek hišnega avtorja, ki se, odkar je mestna občina Ljubljana to temo lansirala v medije, neutrudno ukvarja s problemom potresne ogroženosti dobrega ducata mestnih stolpnic.

Kot sem nedavno že zapisal, v Dnevniku določene izbrane teme molzejo do onemoglosti. Svoje ali svojega bralstva.

Pomembna razlika med pisanjem o isti temi – dveh razpisih Eko sklada – državne agencije STA in lastnega novinarja je ta, da so k pisanju STA vstavili fotografijo, ki je manj kot simbolična, za domoroden članek pa je Dnevnik našel zelo ustrezno fotografijo dveh problematiziranih stolpnic.

Je to zasluga avtorja, skrbnega »očeta« članka, ki je poskrbel za ustrezno slikovno opremljenost svojega »otroka«? So dežurni uredniki/ce (spletnega?) Dnevnika za novice, ki jih vzamejo od STA, »očimi/mačehe«? Mar imajo zato do njih pregovorno mačehovski odnos?

.

Kontekst vedno pomemben. Zato naj k zgornjima prispevkoma o dveh razpisih vseslovenskega Eko sklada v skupni vrednosti dva milijona evrov za kontekst navedem eno številko iz še enega fenomenalnega dosežka novinarske prodornosti in pronicljivosti.

Občina Škofja Loka je nabavila dva električna »minibusa« s po šestimi sedeži. Poglavitno? Poimenovana sta po Tavčarjevih literarnih likih. Cena? Omenjena je šele na koncu članka, pod strateško blažilnim mednaslovom: 155.672 evrov minus 102 tisočaka nepovratne subvencije (od koga, za kaj?)!

Nepovratna dva milijona za celovito prenovo večstanovanjskih stavb v celi Sloveniji proti 155 tisočakom za dve električni vozilci!?

Seveda bi bilo zaman pričakovati pojasnilo, zakaj sta električna Agata in Jurij v Dnevniku opisana šele konec avgusta in zakaj bosta začela vozili šele septembra, če pa je občina Škofja Loka že 28. maja napovedala njun prihod »letos poleti« in zapis opremila s fotografijo tovornjaka z naloženima Agato in Jurijem. Večina članka je le prepesnitev tri mesece stare občinske objave!

Seveda bi bilo zaman pričakovati pojasnilo, zakaj je prevoz od okolice Milana do Škofje Loke tako počasen.

Seveda bi bilo zaman pričakovati tudi kakšno bolj tehnično pojasnilo o teh »minibusih«, ki sta z dolžino manj kot štiri metre in in širino manj kot 1,4 metra kvečjemu mikrobusa. Standardna širina prostora za jedilno mizo je 60 centimetrov. V tem »minibusu«, če je polno zaseden, ima vsak potnik na voljo le približno 40 centimetrov širine. Gorenjci naj bi bili stiskači, ampak do zdaj sem si njihovo stiskaštvo predstavljal čisto drugače …

Seveda bi bilo zaman pričakovati tudi omembo dobavitelja, ki je brez dvoma transparentno zmagal na javnem razpisu za nakup teh mikrobusov. A o teh vozilcih se mi je nabralo toliko gradiva, da si zasluži poseben zapis.

Ta zgoraj je namenjen le prikazu dveh drobcev iz vsakdanjega mačehovskega urednikovanja in pišmeuhovskega žurnalizma.

Znajo prepisovati, ne pa tudi razmišljati in računati?

Kot danes berem na spletni strani RTVS, kasneje pa odkrijem tudi na delo.si, dnevnik.si in 24ur.com, so iranski cariniki prestregli v Slovenijo namenjeno pošiljko debelih 16 ton tartufov. Zaplenili so jo, ker gre po iranskih črkah zakona za prepovedan ulov.

Očitno so iransko gurmansko novico prvi poobjavili Delovci, za njimi pa po vrsti 24ur.com, dnevnik.si in še rtvslo.si. Najbrž je pohvalno, da v slovenskih uredništvih spremljajo tudi spletišče iranske državne novičarske 24/7 televizije, četudi to zanje verjetno počne kakšen algoritem, agregator ali drugače poimenovana spletna softverska mašinerija.

Malo manj pohvalno se mi zdi, ko po najdbi zaradi umetne inteligence stopi na sceno prava domača naravna inteligenca višje kakovosti, ki zgodbo pretvori v slovenščino, pri tem pa med telefončkanjem iranskih državnih vesti pozabi dodati vsaj kanček lastne dodane vrednosti.

Kaj me je, prekletega dlakocepca, zmotilo tokrat? Dvoje. Šestnajst ton se mi je zazdelo hudičevo veliko za dragocene tartufe ali lepše slovensko gomoljike, še zlasti za pošiljko v Slovenijo. Zelo velika in skrajno nenatančna se mi je zdela tudi ocena vrednosti. Če 90 milijonov evrov delim s 16 tisoč, dobim ceno 5.625 evrov na kilogram!

Gomoljike so res drage, ampak sodeč po medijski objavi izpred slabih štirih let so tudi v slabi sezoni izbrane istrske bele gomoljike dosegale ceno okrog pet tisočakov na kilogram. S podobno navedbo tržnih cen zaključijo tudi članek v Delu.

»Cena za kilogram črnih tartufov se vrti okoli 200 do 300 evrov, medtem ko lahko beli tartufi dosegajo tudi do 5000 evrov za kilogram.«

A takšne cene niso dosegale vse bele gomoljike, ne vsako leto in to ni bila cena za več ton naenkrat. Poleg tega je sezona belih gomoljik sredi jeseni (v Istri oktobra in novembra), iranska zaplemba pa naj bi bila te dni, torej avgusta. Pred belimi so na trgu črne gomoljike, ki so večje, manj aromatične, zato manj cenjene in veliko cenejše od belih.

Katere tartufe, kakšne gomoljike so torej zaplenili iranski cariniki? To ne piše nikjer. Video posnetek iranske TV je preslab, da bi lahko laik prepoznal vrsto tartufov v škatlah. Videti je le, da so precej veliki, podobni črnim.

V uredništvih Dela in 24ur so članek ilustrirali tako, da so iz lastnega arhiva (Delo) oziroma spletne foto-tržnice (24ur) vzeli fotografiji črnih, cenejših gomoljik. Prvi so napisali, kateri tartufi so na sliki, drugi pa le, da je fotografija »simbolna«. Očitno za 24urnike/ce znesek 90 milijonov evrov ni dovolj simbolen, zato so mu prilepili še iz neke temne odprtine privlečen pridevnik »rekordnih«. Gre za Guinnessov rekord? Koliko je znašal prejšnji? Itn.

Tudi pri Dnevniku so za simbolično ilustracijo članka, ki tokrat niti ni označena kot simbolična, čeprav je zelo simbolična, segli v svoj arhiv in objavili fotografijo belih istrskih gomoljik, ki je očitno nastala ob pripravi tartufarskega članka decembra 2019.

Iz te uborne ilustracijske simbolike na svoj način izstopa RTVS, kjer so nad vstavljenim prispevkom iz TV Dnevnika objavili fotografijo, za katero močno sumim, da prikazuje naš domači beli tartuf (ker »Foto: TV Koper-Capodistria«). Vendar je pomembno to, da podpis pod to sliko napelje na sled, ki vodi do pet mesecev starega članka o iraških puščavskih tartufih, ki so ga v MMC povzeli po poročilu agencije Reuters. Od tam so vzeli (v kontekstu najverjetneje le simbolično) fotografijo s podpisom, povsem pa prezrli vsebinski del tistega članka. V »kopiraj-prilepi« novičarstvu za kaj takega ni časa …

Velika škoda, saj tam piše, o puščavskih tartufih, ki na jugu Iraka dozorijo zgodaj spomladi, so manj intenzivnega okusa, a veliko zajetnejši od naših belih gomoljik, predvsem pa so neprimerno cenejši. Po Reutersu so na pragu letošnje pomladi v južnem Iraku nabiralcem prinesli dobrih sedem (verjetno ameriških) dolarjev za kilogram. Po drugem viru cena puščavskih tartufov na tržnicah v Iraku in Kuvajtu znaša od 3 do 30 dolarjev za funt (to je slabega pol kilograma), v Savdski Arabiji pa seže do 84 dolarjev za funt.

Nekako se mi zdi, da gre v primeru zaseženih iranskih tartufov za isto ali podobno vrsto. Če to drži, so očitno iranske državne oblasti vrednost obmejnega plena zelo močno napihnile. To je od oblastnih služb možno pričakovati, še posebno v primerih negotovih režimov, ki za svoje dokazovanje rabijo čim večje uspehe. Bolje to kot represija …

Nekako je tudi možno pričakovati, da so slovenski novičarji to vest povsem nekritično bliskovito prepisali, objavili in oddrveli proti naslednjim zmagam svoje novinarske pronicljivosti. Žal je ta prepogosto le simbolična, kar primerno ilustrira pogosta raba simbolnih fotografij.

Kdor te novice bere malo bolj natančno in z odprto glavo, lahko vsak dan v njih prepozna kakšno preuranjeno smrt enigmatičnega poeta.

Zdaj pa naj vsi eksploatirani medijski delavci ob tekočem traku serijskega šraufanja novic in njihovi anomični odjemalci za trenutek odložijo svoje delo in si ogledajo teh nekaj zgodovinskih kadrov izpred 85 let.

.

P.S.: 30. 9. 2021 sem opazil, da je nekdo v javni medijski hiši nekaj dni po objavi tega zgoraj še enkrat vrgel oko na čudno zgodbo o iranskih gomoljikah, našel kompetentnega sogovornika in pripravil 50-minuten pogovor z njim: Radio Slovenija, tretji program, Iztok Konc se je o gomoljikah pogovarjal z dr. Tinetom Grebencem.

Kakšna kačja jajca!

Začnem brati članek, ki obeta zanimivo poljudno branje, a že iz uvoda ugotovim, da je tako skrajno nemarno sestavljen, da bi si brez milosti zaslužil šekspirjansko usodo kačjega jajca. Ko ugotovim še, da nikjer ni naveden noben vir, in vidim, da je pod dvema fotografijama navedeno »Foto: youtube«, je neusmiljena sodba potrjena tudi na drugi stopnji.

.

Naj grem kar po vrsti, z navajanjem odebeljenih napak, zmot in čistih neumnosti.

Ilha da Queimada Grande ali Kačji otok se ne imenuje tako brez razloga. Ta srhljivi brazilski otok je dom ene najsmrtonosnejših kač na svetu, katere strup praktično raztopi človeško meso. Otok je oddaljen 32 kilometrov od obale Sao Paula. Ocenjuje se, da je na njem približno 4000 teh kač, ki se prehranjujejo predvsem s pticami.

Prva poved ustvari vtis, da ime otoka v portugalščini pomeni (Veliki) Kačji otok, kar ni res. Queimada je požar, požig makije ali gozda, torej gre za veliki požgani otok.

Strup najbrž ne topi ničesar. Med mnogimi resnimi posledicami strupenih kačjih ugrizov (tudi te vrste gadov) je navedena nekroza, to je odmrtje tkiva. Fotografije so zelo nazorne. Topljenje človeškega mesa je bržkone otročja govorica, besednjak senzacionalističnih medijskih kričačev.

Otok je oddaljen približno 32-33 kilometrov od najbližje točke na morski obali zvezne države Sao Paulo. Velemesto Sao Paulo nima morske obale. Za najširši krog bralstva je pri takih stvareh potrebna jasnost in natančnost.

Otok, ki se ga je prijelo ime Kačji otok, leži dobrih 40 kilometrov od obale Brazilije. Tamkajšnje oblasti so zaradi velike nevarnosti, ki jo predstavljajo kače, celo zakonsko prepovedale obisk Kačjega otoka. Na njem namreč živijo zlate harpunaste strupenjače iz vrste gadov, ki veljajo za ene najbolj strupenih kač na svetu; na 0,09 kvadratnega metra živi ena smrtonosna kača. Ugriz te kače človeka ubije v eni uri. Števila strupenjač ni mogoče natančno določiti, vendar naj bi jih na otoku živelo od 2000 do 4000.

A obala Brazilije ni obala Sao Paula? Je brazilska bolj oddaljena?! Koliko torej, 32 ali 40 kilometrov?

Oblasti so obisk otoka prepovedale tudi za zaščito endemičnih kač, ki so zaradi majhnega habitata uvrščene med ogrožene vrste.

Zlate harpunaste strupenjače je nek rokohitrski prevod brez ustrezne preveritve. Veliko bolj verodostojno se zdi poimenovanje zlata suličarka ali otoška jararaca ali kar lepo latinsko Bothrops insularis.

Če bi res na vsaki slabi desetini kvadratnega metra otoka živela kača, ki je dolga slab meter, bi po celem otoku ležale ena ob drugi samo deset centimetrov narazen. In pri takšni gostoti bi na 430.000 kvadratnih metrov velikem otoku živelo približno 4,5 milijona kač, ne od dva do štiri tisoč! Osnove računstva …

Otok nadzoruje brazilska mornarica

Otok nadzoruje brazilska vojaška mornarica!

Otok je nenaseljen vse od 19. stoletja, ko naj bi na njem postavili tudi svetilnik. In prav njegovi prebivalci naj bi bili zadnji otočani, ki so se z otoka odselili v poznih 20. letih minulega stoletja. Pregnale naj bi jih kače, ki so se skozi okno splazile v svetilnik in ubile družino oskrbnika svetilnika. Leta kasneje naj bi ribiča, ki sta zašla preblizu otoka, po nekaj dneh v njunem čolnu našli mrtva. Ker je nevarno stopiti na otok, je brazilska vlada strogo prepovedala obisk z eno izjemo – vsakih nekaj let dovolijo na otok stopiti znanstvenikom in biologom, ki proučujejo kače. Vse druge, ki poskušajo priti na otok, brazilska vlada kaznuje z visokimi globami. V preteklosti je tudi bilo nekaj poskusov iztrebljanja kač z otoka s sežiganjem celotnega otoka, vendar jim to ni uspelo. Divji lovci občasno pridejo na otok lovit zlate kače, ene najsmrtonosnejših kač na svetu, katerih strup praktično raztopi človeško meso in katerih cena na črnem trgu doseže neverjetnih 30.000 dolarjev. Farmacevtska industrija namreč meni, da se njihov smrtonosni toksin lahko uporablja pri zdravljenju bolezni srca, krvnih strdkov ali celo kot zdravilo za raka.

Če je otok nenaseljen že od 19. stoletja, ste porodita dve vprašanji. Je bil prej poseljen in kaj je bilo takrat s kačami? Kako so se ljudje z otoka odselili v poznih 20. letih 20. stoletja, če je bil že v stoletju pred tem (19.) nenaseljen?!

Avtorica tega sračjega gnezda ne razločuje, kaj je legenda, kaj mit, kaj verodostojen vir in kakšna je dobro sestavljena zgodba. Če je slike pobrala z Youtuba, si je menda tam ogledala vsaj enega od dokumentarcev o Kačjem otoku (Vice, Nat Geo, 60 Minutes Australia, Xinhua). In če si ga je, je lahko videla, kako majhen, ozek je stolp svetilnika in da v njegovi bližini ni videti nobenih ostankov hiše. To navaja na misel, da gre pri zgodbi o svetilničarjevi družini za vsaj delni mit. Mogoče je tam bival vojaške askeze vajeni svetilničar. Podobno mitološka se mi zdita skrivnostno umrla ribiča.

Medklic: pred poltretjim letom so na tem otoku tri dni in noči prebili štirje ribiči brodolomci, ki so vedeli za nevarne kače, zato niso hodili v goščo in so ves čas ostali na skalni obali.

Po nevednosti avtorice sklepam, da si nobenega od dokumentarcev o tem otoku ni pozorno ogledala, zato seveda ne ve, ali pa ni razumela, da brazilska vojaška mornarica skrbi za delovanje svetilnika tako, da ga pregleda vsaj enkrat letno, zamenja akumulatorje, odpravi okvare ipd. Pa tudi znanstveniki, novinarji in snemalci prihajajo na otok veliko pogosteje kot vsakih nekaj let.

Zakaj bi bilo 30.000 dolarjev neverjetnih? Ker drugje navajajo zneske od 10 do 30 tisoč dolarjev? Ker po branju več virov vsaj meni ni več jasno, ali gre sploh za ameriške dolarje ali pač za brazilske reale, ki imajo oznako R$ (primer v članku BBC v portugalščini). Vrednost 30 tisoč brazilskih realov je okrog 5.600 ameriških dolarjev. Bolj verjetno? Manj neverjetno?

Farmacevtska industrija ne samo meni, ampak tudi že nekaj časa trži zdravilno učinkovino kaptopril, ki so jo razvili na podlagi raziskav strupa južnoameriške suličarke jararaca. Na podlagi strupa zlate suličarke naj bi razvijali zdravilno učinkovino Evasin z manj stranskimi učinki od kaptoprila.

Kot pri vsaki skrivnosti tudi okoli Kačjega otoka krožijo različne legende, tudi o zakopanem zakladu. Po eni od legend naj bi sir Thomas Cavendish, slavni angleški raziskovalec iz 16. stoletja, svoj plen, da bi ga zaščitil pred preganjalci, skril pred potovanjem nekje v bližini brazilske obale. Zaklad ni bil nikoli najden in domneva se, da ga je skril prav na Kačjem otoku in da zaklad še čaka na svojega lastnika. Pred nekaj leti je Discovery Channel objavil poročilo svoje ekipe, ki je ena redkih, ki so jim oblasti dovolile približati se otoku, o tem, da se na otoku morda skriva zaklad Inkov. In prav tovrstna poročanja so dodaten razlog, da je brazilska vlada oziroma njena mornarica ves čas na preži, da kdo ne pride na otok. Lovcev na izgubljene zaklade je namreč veliko in danes raziskujejo, kje bi lahko našli starodavne dragocenosti in izropano bogastvo, ki so ga skrili pirati.

Po tistem, kar mi je uspelo fragmentarno videti na spletu, je (brazilski?) Discovery Channel posnel nekakšen reality show iskanja zaklada ob obali otoka. Videti je bilo kot inscenacija iger za odrasle otroke … to velja tako za udeležence kot za ciljno občinstvo.

So krivi pirati?

In če razlog za prevlado kač na otoku mnogi pripisujejo piratom, ki so po legendi kače naselili na otok, da bi ščitile njihove zaklade, je resnica veliko manj pustolovsko obarvana. Strupenjače so se na otoku znašle zaradi naraščanja morske gladine. Kačji otok je bil nekoč del celine, pred 10.000 leti, ko se je morska gladina dvignila, pa ga je morje spremenilo v otok. Nekatere živali so tako ostale izolirane na otoku, čemur so se skozi leta tudi prilagodile. Zlate harpunaste strupenjače so na otoku lahko lovile le ptice, zato se je skozi leta njihov strup močno okrepil. Ker pa so se plenilcem prilagodile tudi otoške ptice, kače lovijo večinoma ptice, ki se na otoku ustavijo za počitek ali da poiščejo hrano.

Pirati so, seveda. In zakladi. Menda povsod omenjajo ločitev otoka pred 11.000 leti, ampak kaj bi teh deset odstotkov gor ali dol. V primerjavi z ostalim zgoraj (in spodaj) gre za pravo malenkost!

Skratka, gre za članek, ki je na ravni nekoč revije Hopla, zdaj pa jutjuberskih lepih afen.

.

In kako ne bi bil, saj je Dnevnik ta čudovit brazilski otok mimogrede obravnaval že maja, na seznamu desetih najnevarnejših turističnih destinacij.

Kako je lahko turistična destinacija otok, na katerega je dostop prepovedan, je jasno samo kršiteljem zakonov in piscu takšnih puhlic. In škoda, da novinarka Dnevnika ne bere Dnevnika, ker sicer ne bi avgusta 2021 napisala, da je otok Queimada Grande nenaseljen, če pa je njen kolega dobre tri mesece prej zatrdil, da na njem živi nekaj ljudi.

Jajca, kačja jajca, kamorkoli pogledam …

A če jih ne bi bilo, ne bi preverjal objavljenih slaboumnosti in prav zaradi tega morda nikdar ne bi izvedel, da imajo tudi Kitajci svoj kačji otok, Šedao, ki je menda poseljen s svojo endemično vrsto kač iz družine gadov še bolj na gosto kot otok Queimada Grande.

V vsem skupaj je vendarle nekaj dobrega!

Nevednež o olimpijadi, s pridihom (jugo)nostalgije

Najprej malo nerganja … ker je tukaj takšna navada, ker se to spodobi.

Zadnjih nekaj tednov ob vsaki prometni cesti, ob vsaki pomembni ulici, na vsakem reklamarsko ozaljšanem starem mestnem trgu, za vsakim drugim vogalom prežijo in skačejo v obraze mimoidočih prevladujoče modri plakati – metrolajti, sitilajti, džamboti in podobna urbana nesnaga. To lahko trdim za Ljubljano, za ostale kraje ne vem.

Niso vsi enaki, saj so različnih formatov in z različnim številom oseb, vsi pa so totalno glajhšaltani.

“Imamo to. Imamo Tokio! #imamotokio”, piše na njih, karkoli naj bi to ljudem pomenilo.

vir
vir

Moja prva asociacija na prvi videni olimpijski plakat, ki ostaja enaka še danes, je bila: “Pa ja ni nek NNSK (Neue Neue Slowenische Kunst) Olimpijskemu komiteju podtaknil neko totalitaristično/ideološko omadeževano motiviko iz preteklosti?” Kajti prevladujoča temačnost, v kateri strumno vzravnani in zamaknjeno navzgor strmeči stojijo uniformirani ljudje, na katero z višine lije strogo nadzorovana in natančno odmerjena svetloba, ima bodisi religiozno ozadje ali pa … no, magični dotik kakšne Leni Riefenstahl.

Mimogrede, zadeva je bila očitno posneta v impozantni Vurnikovi stavbi telovadnega/športnega društva Sokol/Partizan/Tabor v Ljubljani.

Priznam, slovenski olimpijski komite imam v želodcu, odkar so leta 2018 v ignorantskem propagandističnem komplotu s kliko na RTVS totalno zasrali vprašanje zastavonoše na zimskih OI v Pjongčangu. Naj spomnim, da so izbor zastavonoše slovenskih olimpijskih športnikov populistično prepustili glasovanju enega segmenta občinstva RTVS. Za krono je to populistično glasovanje potekalo na faking fejsbuk profilu javnega zavoda, čeprav je ta razne ankete že objavljal na svoji spletni strani.

Na kraj pameti mi ne pade, da bi se šel dajat v zobe in kartoteke faking fejsbuka, da bi opravil tisto, kar bi moral OKS. Pravzaprav bi bilo edino pravilno, da svojega zastavonošo izberejo športnice in športniki, ki so si prigarali udeležbo na OI in bodo stopali za njo/njim.

Ta OKS mi zatorej ni čisto nič ljubši ali bližji od tistega konzilija starcev, ki so pred 34 leti v Beogradu sprejeli neznansko subverzivni predlog plakata iz nacistične Nemčije z mimikrijo Novega kolektivizma.

Lanska televizirana banketna blamaža istega OKS v španoviji z isto RTVS in za bonus dodano ministrico za vse čase in režime Kustečevo povsem paše v to shemo. Simbioza prve nacionalne medijske hiše in vrhunskih športnih funkcionarjev vrhunskega poklicnega športa je naravna, dodatek politike pa jo dopolni do nepremagljivosti. Ljudje se radi istovetijo s športnimi uspehi. To jih odvrne od vsakdanjih skrbi, dvomov in vprašanj, ki bi lahko mučila kritične volivce. Namesto tega jim da občutek kolektivne uspešnosti, skupnih globljih, močnejših korenin. Domoljubje pa to. Marsikoga (hvalevredno) motivira, da se začne ukvarjati s športom.

.

Zdaj pa k bolj prijetnemu pogledu na olimpijske igre – statistiki. Vesel sem, da so bili naši športniki in športnice tako uspešni in žal mi je za tiste, ki so Japonsko zapustili razočarani. Vsi so trdo delali za uvrstitev na OI, a eni so imeli v odločilnih trenutkih malce več sreče – ali manj smole.

Dejstvo pa je, da so Slovenci in Slovenke osvojili izredno veliko število olimpijskih odličij gledano na število prebivalcev. Slovenija je bila po tem kriteriju v Tokiu 2020/2021 sedma najuspešnejša. Po štetju zlatih medalj per capita pa četrta na svetu.

Sapo mi je vzelo, ko sem pogledal, kam bi se s skupno bero novih republik v Tokiu uvrstila Jugoslavija. Z enajstimi zlatimi medaljami (Hrvaška, Slovenija in Srbija po tri, Kosovo dve) bi bila sedma, za Avstralijo in pred Nizozemsko. S skupnim številom vseh medalj (25) pa bi bila dvanajsta, za Francijo in pred Kanado.

To se mi je zdelo vredno opaziti.

.

Pa še nekaj: ko so se OI prevesile h koncu, sem v poplavi plakatov OKS opazil celo nekaj takih, ki vabijo in pozivajo k cepljenju proti COVID-19. Glede na to, da sem imel občutek, da bi Slovenci ponotranjili medijsko podžganega olimpijskega duha, še posebno po neverjetnem začetnem valu kolajn, bi bilo mogoče dobro, če bi neštete reklamne plakate OKS nadomestili s propagandnimi plakati za cepljenje. Nekako mi ne gre v glavo, da ima OKS večji oglaševalski proračun za OI kot Janševa vlada za ključen nacionalni projekt za javno zdravje in delujočo državo.

Še o nepokojnem Marku Breclju – zaradi Borisa Vezjaka

Vsake toliko časa zavijem pogledat, kaj je v zadnjem obdobju razburilo in nad čim se je zgrozil ultimativni kritik slovenskih medijev Boris Vezjak. Jasno, da me je silno zanimalo, kako je s svojo ostrino seciral (ne)afero okrog neumrljivosti Marka Breclja. Kaj o tem pravi Vezjak’s razor?

Razen običajnega posplošenega zgražanja nad žurnalistično malomarnostjo je vse skupaj zastavil bolj prazno in votlo. Njegove forenzične sposobnosti so očitno zelo zarjavele in skrhane. Ali pa jih je naklepno zanemaril, da je lahko posebej izpostavil vladi naklonjeni (s strani desnice ugrabljeni in zato njemu neljubi) Siol.

Med prvimi, ki je napak poročal o njegovi smrti, je bil Siol, ki zdaj junaško popravlja svojo napako in se sklicuje na krivdo spleta:

»Po spletu se je razširila napačna novica, da je umrl kantavtor Marko Brecelj.«

Nerodno pri tem je, da je Vezjak objavil tri domnevne posnetke domnevnih objav o smrti preden so izginile v nepovrat prvega odtisa/zapisa zgodovine. Tule so sestavljeni po kronološkem vrstnem redu:

.

Zakaj sem objavo na MMC RTVS dal na prvo mesto? Ker jo je tja uvrstil tudi Vezjak, čeprav ni izrecno zapisal, da je bila objava RTVS prva. Je pa ta primat RTVS razviden tudi iz posnetka celega nekrologa, ki ga je, ubogega izbrisanca, s kratkim pojasnilom v celoti poobjavil Radio Študent. Osem minut pred Siolom in 23 minut pred 24urami.

.

.

Vrstni red drugih dveh slik sem zamenjal. Prvič zato, ker je bil Siol po uri pred 24urami in drugič, ker se slednje v objavi sklicujejo na Siol.

Bizarnost, ki jo je Vezjak gladko ignoriral, pa je takoj pod naslovom Siola: tam piše, da gre za vest STA! Če je to res …

– je Ksenjo Tratnik treba pohvaliti, ker je tako hitro spravila skupaj precej obsežen nekrolog – četudi je bil morda napisan že prej, kar je dobra praksa dobrih uredništev.

– je treba vprašati, zakaj se na 24urah, ki so preverjeno uporabnik servisa STA, sklicujejo na Siol in ne na STA.

– je treba vprašati STA, če so objavili to novico, kdaj in na podlagi katerega vira. Jaz na sta.si sredi julija 2021 nisem našel nobenega članka o Marku Breclju. Če kdo, potem ravno STA ne sme brez pojasnila izbrisati svojega odtisa zgodovine!

Če pa navedba vira STA ni resnična, se je treba vprašati, zakaj je provladni Siol to lažno novico podpisal z imenom STA, ki je v veliki in dolgotrajni vojni z vlado in prevladujočo vladno stranko.

Kdo je komu podtaknil kaj v primeru fake news o smrti Marka Breclja? Kdo je povzročil posledično absolutno brisanja prvega odtisa zgodovine? To sta vprašanji, preko katerih je Vezjak gladko odjadral na svoja druga bojišča.

Britje s tako skrhano britvijo je precej jalovo početje, vam rečem …

Streljanje na Trubarjevi – dvakrat, na dveh krajih?

Najprej sem jo videl na spletni strani Dnevnika. Novico o streljanju s plinsko pištolo, oziroma o pravi drami na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Uradno gre za Trubarjevo cesto, kar očitno ve tisti, ki je pisal podpis pod sliko. Da ozko in z nizkimi stavbami obdano starinsko mestno ulico še v tretjem tisočletju imenujejo cesta je svojevrsten anahronizem.

Novica je bila po obsegu in vsebini le novička, a so ji dvignili status in razširili s fotografijo, ki je deklarirano simbolična. Dobre tri ure kasneje so novičko dopolnili z novimi podatki, kar je razvidno samo iz ure objave. Nobenega pojasnila o dopolnitvi, spremembi … kdor je prebral prvi medijski polizdelek, je čisto sam kriv, če popoldan njegov sosed o zadevi ve več od njega – pa čeprav sta o njej oba brala v Dnevniku!

Nikjer tudi ni pojasnjeno, v čem je simboličnost fotografije. Gre za naključni del Trubarjeve, ki ni tisti, na katerem se je prejšnje popoldne odvila drama? Gre za podobo prizorišča drame, a ne med njenim dogajanjem? Gre za kar neko ulico v kar nekem mestu? Zakaj je ta simbolična podoba nekega dela neke ulice pomembna za bralke in bralce Dnevnika?

Zato vendar, da bodo častivredni novinarji in uredniki zmedli tiste zveste naročnike in naročnice, ki vsak dan spremljajo dogodke pri nas in v svetu v spletni izdaji Dnevnika, naslednje jutro pa se lotijo še Dnevnika na papirju. Ker v petek je bila simbolična podoba ob novici o drami na Trubarjevi v papirni obliki čisto drugačna.

Ob tej sličici na papirju nič ne piše, kje in kdaj je bila posneta, ali je le simbolična ali pristen fotoreporterski dokument nekega kraja in časa. Tam je, stisnjena v novico o nasilniški drami, majhna kot znamka, domnevna pričevalka nečesa. Domnevam, da je večina bralstva Dnevnika že precej v letih in podrobnosti fotografijice, kolikor so sploh vidne, lahko razbere le z močnimi očali ali lupo. Zato jim bom prizor prevedel v besedilo.

Na sliki je del Trubarjeve ceste/ulice vzhodno od križišča z Resljevo cesto, torej dobrih sto metrov oddaljen od dela na prvi fotografiji (zgoraj), ki je posneta na izteku Prečne ulice v Trubarjevo. Na fotografiji je v ospredju videti avtomobil mestnega redarstva, zadaj pa policijski kombi in policijski osebni avtomobil.

Nizka stavba, ob kateri sta policijski vozili, je na južni strani, zato nam kratke sence vozil povedo, da je posnetek nastal sredi poletnega sončnega dneva. Ker v novici piše, da se je drama odvijala pozno popoldan oziroma zgodaj zvečer, lahko brez posebnih zadržkov sklepamo, da fotografijica ne prikazuje post-dramske intervencije državnih in mestnih organov reda in miru. Več kot očitno gre za (še en) arhivski posnetek, ki je v danem kontekstu zgolj in nič več kot simboličen.

Dejstvo je, da nobena verzija novice z različnima simboličnima fotografijama ne odgovori KJE natančno se je drama zgodila. Paradoksalno je uredništvo Dnevnika od obeh prikazanih delov Trubarjeve oddaljeno le dva poštena lučaja. Kar se precej bogato odraža v njegovi vsebini – kadar manjka postreženih tem, jih poiščejo kar na Trubarjevi. Če ni drugega, vedno znova pride prav hišna eminenca Dušan Cunjak (2013, 2016, 2018*, 2019, 2020).

Tako je to s slikovnim simbolizmom in simboličnimi fotografijami: v sicer spokojno in harmonično družbo vnašajo prepir in razdor. Ker eni bralci dnevnik.si v bifeju trdijo, da so brali o streljanju pred Cunjakovim srbsko-slovenskim antikvarnim društvom, drugi pa, da so v Dnevniku lepo videli sliko policije lokalom Foto Pauli, kar pomeni, da se je drama odvila tam.

Vse skupaj pa je zgolj in samo simbolično …

.

* V popolnoma objektivni, neodvisno pošteni in transparentni predvolilni anketi o dveh ljubljanskih županskih kandidatih leta 2018 pri nobeni anketirani osebi ni zapisano njeno širše ozadje. Kot da sta za objektivno obveščanje javnosti bistveni fotografija in starost! Cunjak je v Dnevniku samoumevno vsenavzoč, ena oseba ima dodatek “upokojenka”, ostali štirje pa so očitno brez poklica, politične in interesne pripadnosti.

Ampak: Matic Mlakar je v vodstvu SDM (podmladku SDS), Žiga Oven je dolgoletni četrtni funkcionar Liste Zorana Jankovića, Ida Medved je mestna svetnica SDS, Mojca Lozej je že četrti mandat mestna svetnica Liste Zorana Jankovića, članica in namestnica predsednice v različnih nadzornih svetih javnih podjetij in stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana. Tako poroča Dnevnik!

Kdo je tebe, Praslovan, angleščine učil?

Na spletnem pojilu za infoholike najljubšega javnega zavoda v deželi naši berem, da bo letos v Trnovem v Ljubljani spet tradicionalni poletni festival.

No, ni čisto tradicionalni, ker tisti prvi je bil Trnfest, potem pa je v prostorih in organizaciji KUD France Prešeren v Trnovem prišlo do prevrata, bankrota in drugih prekucij. Avgustovski festival se v novi dobi nadaljuje pod imenom TrNOVfest. Da pa zadeva ne bo čisto preprosta in jasna, so letošnjemu “novemu festu” prilepili jubilejno številko. Tako vabijo na 30. TrNOVfest! Saj vam pravim …

Black Ivy, Unifox, Terminal Disease, Lilith Cage, Hogminister, Before Time, Eyecontact, KiNG FOO, Glia + A Humanoid Individual + Elysian, Life On Display, Bend-it! Orchestra, the tree man band, Skad & k Ren, Tidal Waves, Seven days In May, Glam Squad Burlesque, Sternburg Export, Friday the 13th – Metal Edition, The Void II, Funky Captain Boat Party …

Potem pa 14. avgusta nenadoma prelom: nastopil bo Popotnik. In po novem rafalu slovanskih imen 25. avgusta še en prelom: 30 stopinj v senci, kasneje pa še Drevored in Sovrag. France Prešeren všečka, I guess.